Sozvočje svetov

Sozvočje svetov XXI : Dialogi s preteklostjo I, 4. koncert
Krog življenja
15. 2. 2022
Narodna galerija, Slavnostna dvorana

Krog življenja
19.30 Mateja Breščak, muzejska svetovalka

Krog življenja v kiparstvu: od forme do vsebine
Oblike kroga oziroma krogle se v kiparstvu vrstijo od prazgodovine, od amuletov in krožne oblike kamnov strukture Stonehengea dalje. Geometrija kroga simbolizira popolnost, neskončnost, brezčasnost in ciklično gibanje. V prehodu od forme do vsebine je v likovni umetnosti široko polje upodobitev naravnih ciklov in sprememb oziroma razvojnih stopenj življenjskega kroga. Sporočilnost od forme kroga do vsebine kroga življenja je skozi zgodovino močno zaposlovala domišljijo kiparjev.

20.00 Solistka: Nadežda Tokareva, violina

Franz Schubert: Rondo za violino in godala v A-duru, D. 438 (1816)
Urška Pompe: novo delo (naročilo) (2022) svetovna premiera
Henri Vieuxtemps: Rondino za violino in godala / Rondino for Violin and Strings, 1856, priredba Nadežde Tokarove
David Diamond: Krogi za godalni orkester (1944)

V rondoju, njegovo ime je prišlo v italijanščino iz francoskega rondeau, ki v glasbi označuje tematsko ponavljanje v krožnem ciklu, predstavlja vižo, ki sledi različnim smerem invencije in se na koncu vrne k izhodiščni. Ta krožna oblika ima veliko skupnega z življenjskim krogom. Spored začenjamo s Schubertovim Rondojem za violino in godala, ki ga je skladatelj pri devetnajstih letih napisal za svojega brata, sledil pa bo virtuozni Rondino (krožec), oba bo izvedla izjemna violinistka Nadežda Tokarova. Krog večera bomo sklenili z vrsto krogov ameriškega skladatelja Davida Diamonda

Mateja BREŠČAK (* 1972, Ljubljana) je leta 1998 diplomirala in 2007 magistrirala iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2001 je zaposlena kot kustodinja za kiparstvo v Narodni galeriji, kjer je od leta 2007 tudi vodja kustosov. Je urednica oziroma sourednica več razstavnih katalogov in publikacij Narodne galerije. Koordinirala je nekaj odmevnih mednarodnih in domačih razstavnih projektov v Narodni galeriji, na primer Mojster HGG: slikar plastične monumentalnosti, Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, Giotto, Padova in kapela Scrovegnijev, Zakladi slovenske grafike: 1955–2005, Félicien Rops: Eros in Tanatos, Drugi pogled: Povezave–Soočenja, Podoba svetega: špansko kiparstvo od 14. do 18. stoletja, Albert Sirk: slikar našega morja, Likovni umetniki SAZU. Z avtorskimi prispevki je sodelovala pri razstavah Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, Slovenski impresionisti in njihov čas: 1890–1920; Risba na Slovenskem I: 1870–1950, Alojz Gangl: kipar na poti v moderno, Nove pridobitve Narodne galerije: 2001–2010, Umetnost za nove dni: kipi iz Vladne umetnostne zbirke, Frančišek Smerdu (1908−1964) ter razstavah o slovenskem impresionizmu v Parizu (2013) in v Pragi (2019), kakor tudi pri novi postavitvi stalne zbirke Narodne galerije (2016). Njene raziskave so osredotočene predvsem na zgodnje moderno kiparsko snovanje na Slovenskem. V letu 2007 je bila med prejemniki priznanja Izidorja Cankarja za projekt Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, leta 2010 pa je za projekt Alojz Gangl: kipar na poti v moderno prejela Valvasorjevo priznanje. Od leta 2013 je podpredsednica Strokovnega sveta Narodne galerije.

Nadežda TOKAREVA (* 1977, Penza) je od leta 1996 študirala na Moskovskem državnem konservatoriju P. I. Čajkovskega v razredu Edvarda Grača. Že med izobraževanjem na konservatoriju in na podiplomskem študiju je prejela več mednarodnih nagrad: prvo nagrado tekmovanja A. I. Jampolskega (1999), leta 2002 posebno nagrado na tekmovanju P. I. Čajkovskega v Moskvi in posebno nagrado na tekmovanju Marguerite Long-Jacques Thibaud v Parizu, leta 2003 drugo nagrado na tekmovanju violinistov Nicoloja Paganinija v Moskvi. Nastopila je v Veliki in Mali dvorani Moskovskega konservatorija, Dvorani Čajkovskega, Dvorani Svetlanova in v komorni dvorani Mednarodnega doma glasbe. Od leta 1999 do 2012 je delovala kot violinistka solistka Moskovske državne akademske filharmonije. Gostovala je v več kot 40 državah, med drugim v Rusiji, Združenih državah, državah Zahodne in Vzhodne Evrope, Izraelu, Turčiji, na Kitajskem in Japonskem. Dvanajst let je poučevala na Moskovskem državnem konservatoriju, Državni klasični akademiji Majmonid v Moskvi in na Univerzi v Kurašiki Sakuo na Japonskem. Bila je članica številnih žirij na mednarodnih tekmovanjih. V sezoni 2011-12 je zasedla mesto koncertne mojstrice v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija. Koncertira kot solistka in v komornih sestavih ter sodeluje s Programom ARS, Prešernovim skladom, Festivalom Ljubljana, DSS, DSR, Kulturnim domom Nova Gorica, Tartinijevo hišo v Piranu, Narodnim domom Celje in drugimi. Zaradi svojih umetniških dosežkov je v kratkem času pridobila slovensko državljanstvo.
Igra violino Nicolòja Gagliana iz leta 1765.

Urška POMPE je na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomirala iz kompozicije v razredu Daneta Škerla, podiplomski študij pa je nadaljevala v Budimpešti (kompozicija, komorna igra in solfeggio) in pozneje v Baslu (kompozicija). Izpopolnjevala se je še na vrsti mojstrskih tečajev uglednih mentorjev, med katerimi kot posebno vplivne omenimo skladatelje Györgyja Kurtága, Briana Ferneyhougha, Jonathana Harveyja in pianista Pierra Laurenta Aimarda. Od leta 1997 je predavateljica na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Njena glasba se izvaja na mednarodnih in domačih odrih, leta 2007 je za svoja dela prejela nagrado Prešernovega sklada Republike Slovenije. 2018 je bila izbrana za projekt Composers Field Trip, China 2018 in prejela naročilo za Komorni orkester prepovedanega mesta iz Pekinga. V zadnjih letih je bila gostja mojstrskih delavnic kompozicije na Dunaju, v Sarajevu in Adrii v Italiji.
»Njen skladateljski opus ni obsežen in njene skladbe ne prinašajo številnih tonov, so pa skladbe in njihovi akustični pojavi izbrušene stvaritve. Pogosto izhaja iz poezije in z zamejenimi zvočnimi sredstvi ustvarjajo krhke, a pomenljive napetosti, podobno kot nas lahko poezija le z nekaj zlogi in besedami močno pretrese, se nas dotakne. Je skladateljica miniaturnih gest, filigranov, ki jim v svoji pogosto tihi, prosojni glasbi pušča dovolj zvočnega prostora. Zato jo najpogosteje slišimo kot avtorico del za manjše komorne zasedbe in solističnih del, podoben način nizanja barv in ustvarjanja napetosti med drobnimi niansami pa najdemo tudi med redkimi deli za orkester (skladbi Near in Šir, ki združujeta zven saksofona in orkestra). « – Muzikolog Primož Trdan
SSXXI-4_Urska_Pompe